Jože Hudeček

Joze Hudecek Gospod Jože Hudeček, ki je vedno bil brez dlake na jeziku in prav zato meni tako všečen človek, si je nekoč vzel čas in šel na ogled moje razstave v Ljubljani. Njemu podobno, si je izboril prosti čas galeristke. On pa je v zaprti galeriji hodil sam , opazoval in nič komentiral. Pa ni ostalo pri tem. Kasneje sva namreč govorila po telefonu – tako čisto po njegovo, brez zadržkov, kot, da se poznava že cel vek! Meni je trepetalo celo telo iz samega spoštovanja do njega in zavedanja, da bo njegova ocena ključnega pomena pri moji odločitvi ali se sploh grem slikarije ali ne. Tako je, takrat sem bila v obdobju, ko sem šla dobesedno na nož in si rekla, če bo on rekel, da ni vse brez veze, potem nadaljujem. Če od njega ne bo glasu ali pa hladen odziv, potem neham. Hobijev imam veliko in nujno sem se mogla odločiti , kateremu bom posvečala del svojega časa. Sedaj vem, da ne bi smela tako drastično zaupati nekomu, a takrat mi je to pomenilo vse!
Še isti večer, ko je ogledal moja dela, me je poklical. V pričakovanju tiste njegove ostre kritike sem zaslišala besede pohvale, da sem spretna, da uporabljam finte profesionalcev in obenem se je hotel prepričat, če sem res amaterska slikarka! Priporočal mi je druženje s profesionalci, da bi svoje sposobnosti nadgradila, obenem pa (kar mi je bilo še posebej zanimivo) dejal, naj ostajam to kar sem, naj se ne iščem, ker se slog razvija sam po sebi…le delati je treba, delati, raziskovati, kajti trening razvija talent. Talent ni dovolj, če ne delaš, delaš, delaš. Celo nekaj drobnih skrivnosti velikih mojstrov je natresel in te še sedaj velikokrat uporabljam in cenim kot velik zaklad. Omenil je tudi Dürerja, kot , da bi vedel, da sem ravno s preslikavajem njegovih slik začela že v osnovni šoli raziskovat skrivnosti slikarskega sveta. Eden njegovih nasvetov je bil tudi : vztrajnost…če je potrebno kakšen motiv 50 x ponoviti, ga ponoviš…dokler ni takšen kot želiš! Zatrdil mi je, da se ob mojem talentu to izplača in , da se mi bo obrestovalo ….hvala za te besede!
Zato še vedno vztrajam in raziskujem. Pa še nisva končala. Nadaljeval je še bolj strastno, kot, da bi začutil, da v meni vse gori in njegove besede dobesedno absorbiram, ne le skozi sluh, skozi kožo …ja natanko v ta stil je zavil z besedami, da je tisto pravo slikanje strast. Strast, ki jo lahko razvijeta moški in ženska. Naboj, ki ustvari otroka in v tem primeru je to slika! Pri meni je opazil pripovedovanje, in svetoval odražanje notranje resnice…to mi gre je rekel! Proti koncu, ko so solze sreče same od sebe tekle po licih, izrazila pa sem lahko le željo, da se kdaj v živo srečava, je odgovoril: “ Seveda, oh, seveda!” Žal nama to ni nikoli uspelo. Kljub temu pa verjamem, da sva se srečala in za to fizična prisotnost sploh ni bila potrebna. Hvala g. Jože!